Vtisi petošolk in petošolcev ob dnevu spomina 2025
V ponedeljek, 27. januarja 2025, smo se dijakinje in dijaki vseh petih razredov liceja Franceta Prešerna ob svetovnem dnevu spomina na žrtve šoe, ki na državni ravni obeležuje spomin tudi na vse žrtve nacifašizma, udeležili spominske svečanosti v Rižarni pri sveti Soboti s pričetkom ob 11. uri. Zatem smo z javnim branjem odlomkov iz Pahorjeve Nekropole, Levijeve mojstrovine Ali je to človek?, pisem iz zapora ter z refleksijo o(b) njih počastili spomin na žrtve drugega tržaškega procesa pred grobom družine Tomažič na mestnem pokopališču pri sv. Ani. Pobudo, ki prečno povezuje znanja in veščine s področij zgodovine, filozofije in aktivnega državljanstva, so odvodili prof. Veronika Brecelj, Jernej Šček in Jasna Simčič.
(Foto: EPA)
Vtisi petošolk in petošolcev ob dnevu spomina 2025
Naj nas spomin na vse žrtve združuje in ne razdvaja!
27. januarja smo se kot vsako leto dijakinje in dijaki petih razredov udeležili slovesnosti ob dnevu spomina v Rižarni. Po uradni slovesnosti smo se odpravili na pokopališče pri Sveti Ani, kjer smo pri grobnici družine Tomažič prebrali pisma obsojencev na drugem tržaškem procesu in odlomek iz Pahorjevega dela Nekropola ter Levijevega pričevanja Se questo è un uomo. Ta dodatek je bil po mojem mnenju zelo občuten.
27. januarja se naše misli usmerijo nazaj, v trpljenje, trpinčenje, umiranje, izvajanje vsakovrstnih zločinov človeka nad človekom. Z obiskom svečanosti pokažemo osebno in družbeno spoštovanje do vseh, ki so trpeli za boljši jutri. Smo jih mar vredni?
Na svečanosti ni bilo veliko prisotnih in nasploh smo bili, najbrž, edina prisotna višja srednja šola.
Verjamem, da je zelo pomembno, da se udeležujemo takih dogodkov in da nismo le pasivni udeleženci, ampak da tudi razmišljamo o tem. Všeč mi je bil govor župana Corettija, govor tržaškega župana, pa iskreno povedano, nisem cenila. Najbolj me je presenetil govor verskega vodje judovske skupnosti v Trstu - rabina, ki je izjavil, da masaker Palestincev v Gazi ni genocid. Poleg tega je primerjal deportirance taborišča Auschwitz in Palestince, češ da so prvi veliko bolj trpeli.
Sporno se mi je zdelo razpravljati o izraelsko-palestinskem vprašanju prav ob dnevu spomina, ko se poklanjamo žrtvam šoe in nacifašizma ter obeležujemo osvoboditev koncentracijskega taborišča Auschwitz.
Rabin je izven konteksta uporabil znameniti slogan Palestinske osvobodilne organizacije o državi »med morjem in reko Jordan«. Takšna politizacija je nevarna, ker se okorišča s črno-belim pogledom na svet.
Joj, kakšna praznina ... Takšnega vzdušja v Rižarni ne pomnim. Komu na čast poslušamo od govornikov prazne besede o vlogi spomina, »da ne bi pozabili«, če vanj ne verjamemo zares, če ga ne udejanjamo?
Naj bo dan spomina priložnost za medsebojno humano spoštovanje in ne politični shod!
Letošnja obeležitev »spomina« na žrtve šoe in vse žrtve nacifašizma dokazuje, da mnogi politični in verski predstavniki obiskujejo komemoracije bolj iz dolžnosti kot pravega prepričanja in čutenja, saj – vsaj to je vtis, ki ga dajejo – še sami ne verjamejo svojim besedam.
Kje so, kje ste, kje smo mladi? Mi smo tu, da ohranjamo spomin in vrednoto spominjanja prenašamo naslednjim generacijam. Kdo, če ne mi? Če nas ni, kaj bo s prihodnostjo človeštva? Kjer je pozaba, se zgodovina ponavlja.
Tudi mene je prizadelo, da je rabin primerjal drugo svetovno vojno in današnjo vojno v Gazi in izjavil, da se v Gazi ne dogaja genocid. In prav tako me je prizadelo, da smo bili po vsej verjetnosti edina višja šola na tako pomembni svečanosti. Nasploh sem pričakovala večje število ljudi. Med govori mi je bil najbolj všeč govor župana občine Dolina Corettija, pri katerem je bilo občutiti, da res verjame svojim lepim besedam in pomembnim izjavam.
Še najbolj me je prizadelo majhno število obiskovalcev, zlasti pa mladih. Saj pouk državljanske vzgoje in etike nima smisla, če se ob takih priložnostih ne javno pokažemo. Kje je tako zelo opevano aktivno državljanstvo?
Je to res to? Je to dovolj? Ali ima spominska slovesnost, na kateri govorci namesto da bi iskali skupne točke, razdvajajo, sploh še smisel? A predstavniki sploh še verjamejo v povezovalno moč tega spominskega dne, ki je – po mojem – za evropsko zavest daleč na prvem mestu?!
Tudi mene je najbolj presenetilo zelo malo število ljudi, predvsem pa mladih. Mogoče je bilo to posledica strogih pregledov ob vhodu. Govora obeh županov sta spodbujala k miru, zato me je poseg rabina tržaške judovske skupnosti negativno presenetil, saj je bil, po mojem, neprimeren v okviru svečanosti. Zelo občuteno se mi je zdelo to, da smo se po uradni slovesnosti odpravili na
Radi ponavljamo, da se moramo spominjati, da ne bi pozabili. A praznina Rižarne ob letošnjem dnevu spomina dokazuje ravno nasprotno. Kriči v nebo – ljudje iz najrazličnejših razlogov tega dneva ne čutijo več za svojega. Nekoč so Rižarno bojkotirali fašisti, danes komunisti. Spoštovanje do vseh žrtev nacifašizma pa presega politične delitve. Ali vsaj tako bi moralo biti ...
Razočarana nad govorom tržaškega rabina, ki s svojimi besedami razdvaja, in površnim branjem župana.
Rižarno obiskujemo, da bi obujali spominsko zavest na strašne dogodke, ki so razdejali staro Evropo. Obeleževanje takšnih dni bi moralo biti za vse samoumevno, letos pa sem imel občutek, da s svojo prisotnostjo počnemo nekaj nevarnega, zgrešenega. Namreč, tako strogega pregleda, celo peresnice in posode za malico, še nisem doživel ... kot bi bil kriminalec ...
Vsako leto obiščem Rižarno pri Sveti Soboti in vsakič je drugače, občutki, asociacije, vtisi. Težko si je predstavljati, kaj so interniranci prenašali in trpeli med temi hladnimi zidovi. Barbarstvo si razum težko razlaga. Zato menim, da moramo v čast in spomin vsem, ki so žrtvovali svojo mladost in življenje za svobodo naših krajev vedno primerjati preteklost s sedanjostjo. Vsaka vojna je sama po sebi nasilje proti človeštvu, ni pa tekma, v kateri bi zmagal tisti, ki je največ trpel.
Pretresla sta me rabinov govor in le peščica prisotnih.
Dolžnost sodobnikov je, da spomin na človečansko tragedijo, ki ni pripoved, uporabimo in izkoristimo, da nas tišina ne preglasi, da nas ravnodušnost ne pregazi. Spomin je beseda in beseda je orodje za boljše življenje, takšno, da ga je vredno živeti.
Molk in brezbrižnost – koraka v pozabo. 27. januar ni le datum, ampak državljanska dolžnost. Kdor pozabi na tragedijo dvajsetega stoletja, tepta bolečino žrtev in seje sovraštvo.
Dan spomina je postal tradicija, ki mnogim več nič ne pomeni. Tržaški župan je bral s takšno nejevoljo, skoraj zdolgočaseno, kot bi to bilo prvič, neiskreno in brezčutno.
Spominjanje je dolžnost in dolžnost je odgovornost. Moč preteklosti proti ravnodušju prihodnosti.
27. januarja se spominjam svojih prednikov, ki so trpeli in se borili za naše pravice in svobodo.
Kako zelo pomembno je o tem dnevu spregovoriti pa ne samo v šoli, temveč tudi izven nje.
Tudi sama sem se čudila tako slabemu obisku, še zlasti v tako velikem prostoru, saj je 27. januar važen datum. Zelo so me motile besede rabina, češ da se v Gazi ne dogaja genocid in da med posnetki iz taborišča Auschwitz in današnjimi iz Palestine ni primerjave. Ni mogoče primerjati trpljenja. Spoštljivo se mi je zdelo, da so povabili predstavnike različnih ver, saj to dejstvo dokazuje, da enako spoštujemo vse religije. Lepo je bilo, da so govorili bodisi v italijanščini bodisi v slovenščini.
Po mojem je to, kar smo letos doživeli v Rižarni, nedostojno. Zdelo se je, da je župan bral tuje besede, rabinov poseg pa je spominjal na politični govor.
Dan spomina je trenutek za razmislek o pomenu spoštovanja, strpnosti in človeškega dostojanstva.
Ob dnevu spomina se spomnimo vseh, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo in mir.
Rižarna je tržaški odtis grozot druge svetovne vojne. V rdečih opekah odmevajo kriki premnogih, ki takrat niso mogli spregovoriti. Naša naloga je, da ne preslišimo njihovega trpljenja in počastimo svobodo – kot rdeči nagelj na polju bolečine.
Tržaška Rižarna ni muzej, ampak spomenik, ki se mu vsako leto poklonimo s polaganjem vencev iz zelenega lovora ali preprosto z branjem pričevanj. Da se zgodovina ne bi ponovila, se je moramo redno spominjati s strahom in spoštovanjem. Strahu se ne smemo sramovati, saj nas brani pred ponovnim zdrsom v temno noč.
Rižarna pri Sveti Soboti je simbol enega najtemnejših poglavij v zgodovini, kraj bolečine in spomina na žrtve deportacij in nacifašističnega iztrebljanja. Dan spomina nas vabi, da ne pozabimo, da razmislimo o grozotah, da se ne bi ponovile. Spominjanje je dolžnost pravičnosti in upanja v prihodnost.
Kraj trpljenja tisočih ljudi, med njimi predvsem Slovencev in Hrvatov, nas svari, da v je določenem zgodovinskem trenutku človek prekoračil vse meje človečnosti. Naša dolžnost je, da ne pozabimo, da preprečimo, da bi se kaj podobnega nikoli več ne zgodilo. Kam stopa danes človeštvo?
V Rižarni imam občutek, da se človeštvo lahko kdaj združi, da so različne kulture in veroizpovedi sposobne sobivati ...
V nasprotju z mnenji svojih sošolk in sošolcev se je meni zdelo, da je precej mladih, več od tistega, kar sem si pričakovala. Žal pa se je izkazalo, da je slovesnost bolj zanimala mlajše, saj ni bilo veliko višjih šol. Najbrž niso niti razumeli, kaj se dogaja, vendar za to niso krivi, saj je bil dogodek zelo dolgočasen. Župan pa nas je pohvalil, da smo prisotni v velikem številu, ni pa se zaustavil pri dejstvu, da je kljub njegovim spodbudam, naj šole obiščejo svečanost, bilo prisotnih v resnici malo višjih šol. Prav je, da so omenili, kako so se nekatera dekleta neprimerno slikala v taborišču Auschwitz in to za šalo, vendar hujši so mnogi antisemitiski dogodki, ki se stalno ponavljajo v Italiji. Naj naštejem samo nekatera: v Rimu je moški napadel otroka, ki je nosil tradicionalno pokrivalo, kipo; dve ženski sta pljunili na neko gospo, ki je nosila neki judovski simbol; deset moških je napadlo na tramvaju neko žensko, ker je na verižici nosila judovsko zvezdo; s kislino so poškodovali vrata nekega judovskega stanovanja; na sprevodu ob prazniku 25. aprila so pripadniki propalestinskih skupin vpili grožnje na račun Judov itd.
